“TA pogled”

Poznaš tisti občutek, ko z nekom zakleneš pogled? En pogled. TA pogled.

Ko tvoje telo od-reagira s kemično reakcijo in se v hipu znojiš? Ko tvoje telo preplavijo občutki užitka, povezanosti, polnosti, veličine? Ko en pogled ostane s tabo nekaj dni, tednov, mesecev?

Ko si, za občutek, ki ga prikliče TA pogled, pripravljena storiti vse.
Včasih celo pripravljena pozabiti, kdo ti si, kakšna je tvoja vrednost in kaj si želiš. Samo, da bi še enkrat za hip, občutila to povezanost, to prepojenost, ta stik. Nekateri to imenujejo strast, drugi ljubezen na prvi pogled, spet tretji odvisnost in četrti drugače. Po-imenovanje pravzaprav ni pomembno.

Ko mene, kot žensko preplavi ta močna življenjska sila v hipu oživim, obudim občutke in čutim polnost, povezanost, smisel, vrednosti. In v naslednjem hipu ustvarim iluzijo in prepričanja. Torej, ženske smo si sposobne ustvariti iluzijo v enem samem trenutku. V hipu. Si tudi ti že doživela in ustvarila ta občutek, TEGA pogleda in ga začela doživljati znova in znova?

Nasprotna stran tega trenutka sploh ne zazna. Zanj je to le prijateljski pogled. Lahko tudi bežen pogled. V tvojem notranjem čustvenem svetu »TA pogled« spodnese tla, izgubiš občutek realnosti in potopiš se v brezmejno veličino, ter hkrati zaživiš prepričanja starih prežvečenih odnosov.
Nekatera prepričanja, te v tem občutku podpirajo in druga ti prav nič ne služijo. Prepustiš se iluziji o osebi, katere pogled si interpretirala kot globok, povezujoč, pristen, itd.

Pravljica se tukaj konča.

Te občutki so realni. Obstajajo. A so tvoji. In oseba, ki jih je sprožila v tebi, nima veze z njimi. Res je, da so občutki tako lepi in prijetni in ravno zato, v hipu na nezavedni ravni, ustvariš pričakovanja do te osebe. Tvoja pričakovanja. Lahko verjameš v iluzijo, da bo s to osebo, katere en pogled, sproži tako lepe občutke, vedno tako. In komaj čakaš naslednje srečanje.

In naslednjič se občutki ne ponovijo, ustvariš druge. To so razočaranje, dvom, strah. Lahko se ti pojavljajo celo vprašanja kot : Ali sem se zmotila? Ali sem si vse izmislila? Je bilo vse to le v moji glavi? In včasih pride celo do tega, da se ti samopodoba popolnoma podre. Auč, boli. To vse lahko narediš, zaradi enega pogleda, TEGA pogleda.

Vrnimo se k bistvu: Čigavi so te občutki? Moji.Tvoji. In ne od osebe, ki jih je sprožila.
Kdo kreira pričakovanja? Jaz.Ti. In ne zunanja oseba.

In to je fantastična novica.
Jaz oz. Ti si lastnica svojih občutkov in ti imaš moč, da nekaj narediš z njimi ali pač ne.
Ker ti je enkrat samkrat uspelo začutiti polnost, živost, povezanosti in vsa ta prijetna in intenzivna čustva imaš izkušnjo. Ta izkušnja je tvoja in ti je na voljo znova in znova. Ne rabiš več zunanje osebe, da prikličeš te občutke, povezanosti, polnosti, saj so že tu. Prebujeni.
Ti občutki polnosti, radosti, povezanosti so tvoji. In osebo si srečala z namenom, da so se tvoji občutki prebudili. Kaj boš s temi občutki storila, če sploh kaj, je tvoja izbira, je tvoja moč.

Lahko izbereš občutek polnosti, veličine, povezanosti in ustvarjaš, kreiraš, živiš, cvetiš, siješ. Prav tako, lahko izbereš občutek razočaranja, bolečine, žalosti. Pravzaprav sploh ni pomembno katero pot izbereš, kajti obe vodita na isti cilj, le hoja po eni ali drugi je drugačna.
Pogosto se zgodi, da odpreš svojo pandorino skrinjico razočaranja, ignoriranja, žalosti in tudi to je OK. To je tvoja največja priložnost za sprejem bolečine, ki do sedaj še ni bila objeta. Odprejo se bolečine in vprašanja: Sem dovolj? Kdo pa sem jaz, da si sploh upam pomisliti, da bi lahko bila zanimiva tako »kul« ( v tvojih očeh uspešnemu, zanesljivemu, zabavnemu, dodaj..) fantu?

V vsakem primeru, ko gremo čez proces transformacije na katerikoli način, vse kar ostane je hvaležnost. Način je lahko lep, povezujoč ali boleč in žalosten.

Vendar vedno, vedno, vedno na koncu, po lekciji, ostane le hvaležnost. Iskrena in globoka hvaležnost.

Hvaležnost je ključ. Hvaležnost topi bolečino in odpira tvoje srce. Hvaležnost da si živa, da čutiš, da lahko prebudiš sebe in si dovoliš čutiti in biti. Hvaležnost, da lahko polno živiš igro življenja v vzponih in padcih. Pot pa je včasih lažja po eni strani, spet drugič po drugi. Včasih je bolečina tista največja učiteljica in tista, ki poskrbi, da zares narediš notranjo spremembo.

En pogled. » TA pogled« in vsa ta iluzija, pričakovanja, misli se sprožijo v meni. Se sprožijo tudi v tebi?
Sploh še ne govorimo o kavi, o zmenku, o izmenjavi kontakta. A vsa ta čutenja so že prisotna. Te zanima kako naprej?
Kako jih ozavestiti ?
Kako jih prepoznati?
Kako jih odložiti?
Kako ponovno zaživeti svobodno?

Piši mi! Email: pisi@milenaspindler.com

Do takrat pa:
Vrni si »TA POGLED« sama sebi v ogledalu. Začuti, kako lepo je videti, svoj sijaj, začuti kako lepo te je gledati, kako čudovita si. Najdi eno samo stvar na sebi in jo obožuj. Naj si bo notranja lastnost ali zunanja. Občuduj jo medtem, ko stojiš pred ogledalom in se sprejemaš. Točno tako kot si, v tem danem trenutku. Dovolj si!

Želim ti en velik cvetoči objem in zaživi » TA POGLED«.
Vidim te,
Milena