Odrasli verjamemo ali se vsaj obnašamo tako, kot da sta igrivost in razigranost  rezervirana samo za otroke. Kot, da je »Igrivost« neka TABU tema za odrasle in se o njej  niti ne pogovarjamo, še manj pa dejansko igramo. Ker sem radovedna in ker se rada igram, sem se poglobila v temo. Najbolj me je zanimalo: “Zakaj se odrasli nehamo igrati?«.

Živali ostanejo igrive skozi vse svoje odraslo življenje. Ljudje pa smo tako zanimivi, da  se  nagibamo k skrbi in delu, pri čemer skoraj zanemarimo, kako ključno je igranje in zabava za naše zdravje, srečo, dobre odnose in nenazadnje tudi telesno počutje.

Ljudje smo ustvarjeni, da se igramo skozi življenje.

“Življenje je igra”. Dr. Wayne W.Dyer

A nas včasih vsakodnevna rutina tako izčrpa, da nam zmanjka volje za igranje. Rutina nas izčrpuje predvsem zato, ker nam zagotavlja lažno varnost. In kljub temu, da je varnost lažna in kot taka zelo neudobna, nam je poznana. Naše naravno stanje je, iskanje preživetja s čim manj truda. Zato večkrat raje ostajamo v rutini, ki je poznana,  navkljub temu, da je zelo boleča in neudobna, kot da bi se lotili spremembe. S tem ostajanjem v rutini, ustavimo tudi igrivost.

Živimo na avtopilotu. Živimo na baterije. Velikokrat smo, tudi na cesti, na avtopilotu in se sploh ne spomnimo, kako smo prišli iz točke A do točke B. Od doma do službe ali obratno.

Tak način življenja nam je dobro poznan in ga izvajamo brez podvprašanj. V mislih odplavamo drugam.  Hkrati to, da odplavamo drugam, povzroča, da nismo prisotni v tem trenutku. Ni se nam treba ustaviti in čutiti. Ni nam treba poiskati lepote, ki jo imamo v danem trenutku in raje ostajamo v vlogi žrtve in se pritožujemo, kaj vse ni v redu. Čeprav zna biti zelo boleče, nam je tak način delovanja zelo poznan.

S tem, ko živimo na »Baterije« potlačimo zelo veliko občutkov. In to, da občutki ostanejo potlačeni nam vzame velike energije. Prav pogosto se zgodi, da zaradi tega pridemo domov in smo utujeni. Pa ne od stresa v službi,  ampak ker se izogibamo čutenju. Predvsem čutenju bolečine, ran, prizadetosti. Ne dovolimo si biti ranljivi. Morda zato, da ne bi izgledali šibki, morda zaradi drugega razloga. Predvsem pa menim in tudi na podlagi lastnih izkušenj pišem, da se je lažje odrezati od občutkov, kot pa jih sprejeti. Bolj poznano nam je delovati iz glave, kot zares čutiti, kaj se dogaja v meni, v mojem telesu, tukaj in zdaj.

S tem ko potlačimo bolečino, potlačimo tudi prijetne občutke. Ko, seveda nezavedno, tlačimo in tlačimo, kmalu sploh ne čutimo več. Skoraj ni več stvari ( dogodka), ki bi nas nasmejala, ne vemo več kaj pomeni uživati, ne dovolimo si biti nasmejani in veseli.  Morda ker menimo, da moramo trpeti ali da si ne zaslužimo drugače živeti. Vsak od nas, skriva svoj razlog ( izgovor). In spet potlačimo, še nekaj občutkov in čustev.

In zakaj počnemo vse to?

 Ker smo tako naučeni in ker nam je tak način delovanja Poznan.

To, da začutimo pravo notranjo varnost, da smo OK taki kot smo, to zahteva pogum. To zahteva, da se soočimo z največjimi bolečinami in ravno tu, se skriva naša največja moč. Ravno zaradi tega se lahko počutimo varni, ker vemo da zmoremo, da znamo in da je ni stvari, ki bi nam preprečila biti mi. V svoji polnosti.

Torej odrasli se nehamo igrati, ker se ne počutimo varne. Pika. Tako preprosto je.

Šele, ko se počutimo notanje varni, si dovolimo stopiti iz ombočja poznanega v območje nepoznanega in biti radovedni, raziskovati, sprejemati in se učiti, biti živahni in včasih preveriti ali imajo pravila, ki se jih držimo še smisel ali ne.

“Odrasli se nehamo igrati, ker se ne počutimo varne”.

Igrivost in razigranost sta stanja. Biti igriv, ni toliko kaj delaš, ampak je igrivost notranje stanje. Kako se počutim, kaj razmišljam in kaka je drža v telesu, v tem danem trenutku. Igrivost je človeško naravno stanje.

“Igrivost in razigranost sta odnos do življenja. Odnos lahko spremeniš.”

Zdaj te povabim, da razmisliš:

  1. Kako se lahko danes igraš?

     2. Kako lahko, zdajle, spremeniš svoj pogled na to isto (stresno) situacijo ter jo pogledaš skozi oči igrivosti?

Napisano z drugimi besedami, igrivost in razigranost sta način življenja. Oziroma sta odnos do življenja. Odnos se da spremeniti. In tudi tvoje življenje lahko postane zelo igrivo, če si pripravljen, stvari početi na malce drugačen, bolj lahkoten in igriv način.

Če se želiš spomniti, kako uživati, sem o tem pisala tukaj: https://www.milenaspindler.com/e-motion/uzitek-kaj-je-to/

V kolikor pa želiš zares prebuti igrivost in jo zaživeti, te vabim, da se nam pridružiš na delavnici, kjer gremo v globino razigranosti in me drugim razkrijemo tudi 3 ključe, ki vodijo v razigrano življenje:

https://www.milenaspindler.com/meditation/dogodek-v-zivo-delavnica-razigranost/

Za danes ti želim, le še:

Izkušaj. Uživaj. Rasti.

Igriv objem,

Milena