Mame in lekcija doberega namena
10/28/2017
UŽITEK – KAJ JE TO?
11/11/2017

Sestavljanka in koščki življenja

Prijateljica mi ja za rojstni dan podarila sestavljanko s 1000 koščki. Od tega dne je minilo že vsaj  kakih 10 let. In v času poletnih počitnic, me je hči s prijateljicami vprašala, če lahko sestavijo to mojo sestavljanko. »Seveda,« sem bila navdušena. Punce so začele z iskanjem koščkov in sestavile so del obrobe. Nato so imele druga, pomembnejša opravila.  A ker ne morem pustiti stvari na pol začete, me je prijel puzzle-navdih. Hkrati pa mi je sestavljanka predstavljala izziv, ker sestavljanje zahteva veliko potrpežljivosti, ki se je učim v vseh pogledih. In tako sem začela. Celo petkovo popoldne sem sestavljala. Ja, 1000 koščkov je zelo veliko. Že da vse obrneš, porabiš precej časa. Najprej sem želela nadaljevati z robom. A ni šlo. Nato sem se odločila za predel, kjer je naslikan ogenj. Sestavila sem nekaj delčkov, a se niso in niso ujemali. Poskusila sem sestavljati tam, kjer je  glava na fotografiji,  pa tudi ni šlo. Na koncu sem se odločila, da  za ta večer opustim sestavljanje. Naslednje jutro sem nadaljevala. Osupla sem bila, kako je vse letelo skupaj in uspela sem sestaviti vsaj 50 novih koščkov. Tisti dan sem bila ponosna, da mi je uspelo in sem se odločila, da vztrajam do konca in jo končam še danes, a mi ni uspelo. Nadaljevala sem naslednji dan kar precej žalostna. Za en košček sem potrebovala kar eno uro poizkušanja. Začasno sem prekinila z igro. Zvečer sem prišla nazaj do sestavljanke in v »šusu«  položila vsaj 10 do15 koščkov, a se je spet ustavilo in tako naprej vse do naslednjega vikenda.

 

Zakaj opisujem strategijo sestavljanja puzzle-ov?

 

Dejansko sem dojela vzorec, ki je tudi drugače prisoten v mojem življenju. Poskusim, pustim. Se zaženem, pustim in se grajam, da mi ni uspelo. Mi uspe, tega ne cenim, ampak to je pač samoumevno, to itak vsak lahko. Si tudi ti kdaj občutila to?

Med sestavljanjem sem imela nenehno občutek, da sem poraženka, ker nisem sestavila sestavljanke v dveh urah. Šele ko sem se zavedla tega občutka  in sem ga zamenjala z občutkom, ki me podpira, so koščki zleteli skupaj. In če pogledam sestavljanko po dveh tednih, je skoraj sestavljena, še kak vikend in bo.

 

Ampak še bolj noro ali pa hecno je, da sem na tak način delovala tudi v vsakdanjem življenju. Si si kdaj postavila cilj in ga nisi dosegla? Je bil ta cilj realen, ga je bilo dejansko možno izpeljati? V mojih primerih pri večini ne. (Npr. 1000 puzzlov sestaviti v dveh urah).  Da ne bo pomote, pišem le o ciljh katerih časovni okvir ni realen.  Seveda si postavljam visoke cilje in jih tudi dosežem. Na kak način točno  mi uspe t, bo tema kakega od prihodnjih »post-ov«. Vrnimo se k današnji temi:

 

Pri meni je ta iluzija, da moram doseči nekaj v času, ki sem si ga zamislila, izjemno vplivala na mojo samopodobo. Žal ne v smislu, da bi me to podpiralo. Seveda pa je bil čas, ki sem si ga odmerila za neko dejanje,  za uresničitev projekta ali za dosego cilja, absolutno prekratek. In tako sama zase nikoli nisem izpolnila pričakovanj. Pravzaprav, da se popravim, redko sem jih. Kljub temu da sem se trudila doseči cilj, me je nenehno spremljal občutek tekmovanja same s sabo in občutek, da bi vedno lahko opravila delo  hitreje in bolje. Nič ni bilo  dovolj dobro.  In veš kaj, prav sem imela, res ni bilo dovolj dobro, za moje takratno dojemanje sveta. Dokler sem tekmovala s svojimi neralnimi pričakovanji, res ni šlo drugače.

To je trajalo vse do trenutka, ko sem spoznala (ne racionalno, temveč čustveno), da ne rabim tekmovati z nikomer, da mi ni treba ničesar dokazovati, da ne rabim živeti po željah drugih. Ne rabimsebi dokazati, da sem dovolj, še manj pa  komu drugemu.

To spoznanje je bilo eno izmed ključnih!To je bilo velikansko olajšanje, počutila sem se, kot da se mi je skala odvalila z ramen. Kot da sem postala svobodna, da sem si dala dovoljenje da sem. Taka kot sem.

 

Čas je tako relativen in vsak človek ima svoj čas za določena opravila.  Nekoč sem na FB zasledila en odličen filmček, ki se je končal z vprašanjem: »Je New York boljši od Los Angelesa, če je tri ure naprej? NE. Le v drugem časovnem pasu je.« In tako je tudi z nami. Vsaka oseba ima svoj časovni pas za določeno opravilo.

Spoznala sem, da sem dovolj dobra, ne glede na časovnico. Dala sem si dovoljenje, da se dobesedno ustavim. Razložila sem si, da sem v redu, tudi če puzzle sestavim v dveh mesecih ali pa v dveh letih.  Bolj pomembno kot to da jih sestavim v določenem času je, da uživam ob tem, ko iščem delčke in radovedno odkrivam vse možne odtenke oranžne, rdeče in črne barve.  To prepričanje o času in neka navidezna tekmovalnost je v meni zbujala občutke,  da sem obtičala. Naučila sem se biti potrpežljiva in sprostila sem napetost, da je vse treba narediti hitro. Ni res. Lahko naredimo stvari tudi počasi, ali pa jih sploh ne naredimo.

Ko danes pogledam nazaj, je to prepričanje, »da stopicam na mestu,« zelo dragoceno razodetje. Tako zelo ga cenim, saj se brez njega ne bi naučila ceniti osebnega napredka po korakih. In ko mi danes uspe, sem zelo vesela in ponosna nase.

 

Prepričana sem, da  je tudi v življenju tako, da vsak dan dodamo en košček  k svoji verziji sebe in k svoji sestavljanki poslanstva. Povabim te, da vadiš potrpežljivost s sabo, in odkriješ, kakšne rezultate prinaša. Še posebej pri odkrivanju tvojih puzzlov. Tvoji koščki so tvoje vrline, na primer tisti rumeni in svetli deli tebe, ki jih z veseljem sprejemaš, jih uporabljaš. Ko se opišeš, kot zanesljiva, odgovorna, sposobna, prijazna oseba. Tvoji deli pa so tudi tisti črni brez črtic, brez vzorčkov, za katere še ne veš kam točno pašejo,  so pa kljub temu pomemben del slike. Ravno ti temni koščki so tisti, ki v sebi nosijo največ skritih potencialov. Ko uspeš objeti ta del sebe, ko si ranjena, ko si pasja, tečna, ko se čutiš nesposobno in to sprejmeš, si dovoliš ostati v občutku in mu daš priznanje. Šele takrat se začne zdravljenje in to prinaša izjemne potenciale. Sama sem na primer odkrila, da občutek osamljenosti v meni rodi kreativnost v obliki plesanja in pisanja. To je bilo presenečenje!!! Sedaj dam prostor svoji osamljenosti. Nič več ni tako boleča kot v preteklosti, ravno nasprotno, veselim se je, kajti ko pride ji dam ves čas, saj vem, da se bo končalo s fantastično idejo. Torej ta črn delček brez vzorčkov je našel svoj del v celi sliki.

Povabim te, da sprejmeš svoje občutke in tvoje koščke sesastavljanke ter pogledaš kakšno darilo ti prinašajo.

Če želiš, ga podeli z mano.

Če želiš vedeti kako točno sprejeti svoje občutke bolečine in radosti, me spremljaj naprej bom pisala tudi o tem, ali pa mi piši in se dogovoriva.

 

Medtem pa:

Izkušaj.Uživaj.Rasti.

Experience.Enjoy.Expand.

 

Potrpežljiv objem in z radovednostjo obračaj puzzle.

Milena

Comments are closed.