Sestavljanka in koščki življenja
11/04/2017

Mame in lekcija doberega namena

 

V otroški sobi že dalj časa, kak mesec ali več, opazujem nered.  Vsakič, ko vstopim v sobo, nekako začutim občutek teže, nereda in  igrače so »nastlane« povsod. Miza je polna stvari, igrače so razstavljene po tleh, okenska polica se šibi od knjigic, na postelji so plišaste igrače. Večkrat sem omenila svojemu otroku, naj preloži igrače iz mize v škatlo, pobere igrače s tal, a sem bila preslišana. Šestletnica tudi slučajno ne želi pospraviti samo zato, ker ji je tako rekla njena mama (yaa right:). Morda bi uspeli skupaj pospraviti, če bi si jaz vzela čas in se začela igrati igro oživljanja stvari, a tokrat nisem bila pri volji.

In tako je soba ostajala v neredu vse do trenutka, ko sem za vikend ostala sama doma. Prišel je impulz čiščenja. »Ooo, kako fajn, danes bom pospravila vse stanovanje.«

 

In začnem najprej s kuhinjo, sledila je dnevna soba, nato kopalnica. »No, če sem že v formi, bom pa še otroško sobo, da bo spet  enkrat vse na svojem mestu,« si mislim.  In tako tudi storim. Po približno dveh urah in pol čiščenja je stanovanje pospravljeno. Zadovoljna sem in z veseljem se odzovem povabilu sosedov na kosilo :). Dan preživim v čudovitem sobotnem druženju, mirna in zadovoljn, da je končno spet vse na svojem mestu.

 

V nedeljo proti osmi uri zvečer pripeljejo stari starši otroka domov. Hči vsa navdušena zavpije: “Mamiii!” in se pride stisnit ter hiti z razlago, kako je bilo fino na morju in kaj vse so skupaj počeli. Objemanje in razlaganje se je dogajalo kar na stopnišču. Ko prideva do vrha stopnic, pa naenkrat hčerka obmolkne, počasi odide v sobo in popade jo jeza. Tako močna jeza, da začne z rokami in nogami cepetati po tleh (to ni njen običajni odziv). Jezno gleda in med jokanjem kriči: »Kam si dala vse moje igrače?« Mirno pridem do sobe, stopim naprej in nekaj trenutkov samo opazujem, kako bruha iz nje jeza. Poslušam jo, kako kriči: »Najino stanovanje izgleda kot da je zapuščeno! Kot da tukaj nihče ne živi! Vse si  narobe zložila, »zdele« bi najrajši vse knjige s polic zmetala na tla …« V tem trunutku sem resnično  začutila stisko, ki jo je doživljala. Zmožna sem bila čustveno podpreti otroka in samo dovoliti, da izrazi to stisko, saj stvari niso bile tam, kjer so bile prej in za povrhu sem delala »moj« red v njeni sobi. Ko se je pomirila  mi je zaupala, da je imela občutek, da ona ne spada več v to sobo in da občuti, kakor da nihče ne živi v njej, ter da so vse njene igrače izginile.

 

Moje dejanje z dobrim namenom, da bo končno spet vse lepo pospravljeno, je izgubilo ves čar, ko sem se zavedla, da sem prestopila vse meje zasebnosti prostora pri svojem otroku, obenem pa sem pričarala občutek, da ni v redu tak, kot je, da je treba nekaj spremeniti. V njenih očeh je ugasnil občutek domačnosti in ,pospravljeno sobo je razumela, kot da nima prostora pod soncem, ki je lahko samo njen.

V trebuhu sem začutila, t.i. » AHA« moment, kako mame velikokrat z dobrim namenom prestopimo meje svojih otrok. Opazujem se in vidim, da včasih celo večkrat dnevno. Učim se, da se neham vmešavati, kajti tudi mene jezi, kadar moja mama prestopa meje v mojem življenju.  Do pred kratkim sem jo videla celo kot mojstrico v prestopanju mej, zdaj pa mi je marsikaj postalo bolj jasno. Ta mojstrica prestopanja mej sem jaz v odnosu do svojega otroka in verjetno tudi v odnosu do marsikoga drugega.

 

Koliko nas je takih? Sem edina, ki prestopa meje? In koliko si nas upa to ozavestiti, priznati, sprejeti in spremeniti strategijo odzivanja zaradi spoštljivega odnosa do otroka in njegove zasebnosti ter občutka varnosti?

 

Alternativa »impulzu čiščenja« bi lahko bila dosledost in vztrajanje na skupnem pospravljanju. Tako pospravljanje res vzame veliko več časa in vzpodbude s strani starša ter nam je dostikrat težje.A po mojih izkušnjah se kljub temu »splača«.  Končni izid je zagotovljeno drugačena reakcija otrok. Soba je pospravljena, odnos starš otrok pa bolj povezujoč. Včasih, kadar pristopimo k pospravljanju, kot k igranju pa je proces celo poučen in kreativen.

Kakšne so vaše izkušnje? Kako pa pri vas pospravljate otroške sobe? Kakšne pristope uporabljate?

 

Comments are closed.