Vprašanja, Maske in Razmislek
02/10/2018
Igrivost in razigranost -“TABU” tema za odrasle?
03/10/2018

Zgodba iz zakulisja

Zgodba iz zakulisja ali o pomembnosti občutka nemoči

Da sem lahko stopila naprej, je bilo potrebno »predelati« občutek nemoči. Že večkrat sem obdelovala, plast za plastjo, ta isti občutek. Obdelovati, v tem primeru pomeni, da sem poskušala razumeti občutek, ga prekriti, poiskati odgovore na zakaj nemoč, itd.

Tokrat je bilo drugače.

Bilo je zelo boleče, ker sem ga dovolila čutiti v telesu. Mislila sem, da me bo “pobralo” in pripravljena sem bila na vse. Odločila sem se, da naj bo še tako dolgo in tako intenzivno, občutila bom vso bolečino v svojem telesu,  tudi če traja več dni.

Tako je prišlo do večera, ko otrok ni želel z mano na sprehod. Tudi mladi kužek ne. Prav, sem rekla in šla. Sama. Hodila sem in čutila stopnjevanje nemirnosti,  zatem nezadovoljstva, jeze, sramu, itd. Zavestno sem naredila prostor vsem tem občutkom in jih sprejela. Notranji monolog je šel nekako takole: » Boli, dovolim si, da boli. Nič ne spreminjam, samo dovolim, da je. Tudi te občutki so del mene.«

In res, najprej sem čutila pritisk v prsih. Trgalo je. Nato se je stiskanje razširilo v trebuh. Naprej po telesu. V maternici so se pojavili krči in v ramenih je začelo zategovati. Bolečina je prevzela celotno telo. Razširila se je, povsod. Vse me je bolelo in začela sem kričati. Tisto divje zverinsko dretje in kričanje. Še dobro, da sem bila sama, v gozdu. Na robu gozda. Sicer sem prepričana, da so v bližnji hiši slišali krike, a bilo mi je vseeno. Izkričati sem morala pritisk in napetost. Kričanje ni bilo dovolj. Začela sem krilit z rokami in boksati v prazno. Tako zelo intenzivno je bilo, a nisem pobegnila iz telesa. Odčutila sem. Vse, dokler se ujeta napetost ni začela taliti. Čutila sem, kako mi telo postaja mravljinčasto in kako je pritisk začel odtekati v zemljo. Trajalo je morda 2 do 3 minute.

Zatem je ostala samo še mirnost in praznina. Pojavil se je občutek polnosti, sreče, prisotnosti in umirjenosti hkrati. Zdi se mi, da je držal nekaj minut. Kmalu se je gugalnica prevesila in začutila sem podporo mame zemlje, podporo očeta vesolja. Začutila sem, kako neustavljiva moč skozi podplate vstopa v moje telo in polni vsako celico posebej.  Hkrati sem dobila tudi  ideje in prebliske. V tistem trenutku sem verjela, da je ni stvari, človeka ali dogodka, ki bi me ustavil, na poti k mojim sanjam.

Staljen občutek nemoči je nadomestila notranja moč bojevnice, ki lahko z nežnostjo in srčnostjo doseže vse. Predvsem sem začutila, kako je ko : » Sem dovolj. Zmorem. Bom.« in ta trenutek sem se zavezala izpolnitvi svojih dolgoletnih sanj. Ta občutek me je vodil, da sem naredila tiste ključne korake za katere prej nisem imela poguma. To, so šele prvi koraki. Tako zelo ključni, prvi koraki.  Kajti, ko narediš prvi korak, sledi tudi drugi in drugemu sledi tretji, ter tako naprej. A ta občutek moči je tisti, ki vedno ostaja s teboj. Tebi v uporabo.

Ko daš bolečini prostor, da se izrazi in jo sprejmeš kot del sebe, takrat se preobrazi in pokaže svojo nasprotno stran. To je notranja moč in darilo, ki ga nosiš v sebi in ki si ga do sedaj, na nek način odklanjal. Objem bolečine prinese lahkotnost s katero hodiš in ustvarjaš vsak nov dan. Kljub temu, da sta besedi bolečina in lahkotnost, nekako na nasprotni strani, nista. Sta prijateljici, ki gresta z roko v roki.  Naloga nemoči je, da ti pokaže tvojo skrito moč. In naloga bolečine je, da ti pokaže na katerem področju skrivaš svojo moč.

Kljub temu, da hodim(o) po željeni poti, po poti ki jo ustvarjam(o),  se soočam(o) z izzivi in vedno se bom(o), a vendar je lažje, ko jih podeliš in izraziš.

Izzivi se pojavijo že, ko želimo prijatelju kupiti darilo za kako okroglo obletnico ali rojstni dan. Vsaka želja in vsak cilj prinašata izzive. Nekateri so majhni  drugi večji. Vendar izzivi vedno so. Dejstvo. Na nas je, kako jih bomo premostili in česa se bomo naučili.  Ko si dovolimo biti ob tem še pogumni in jih podeliti, nas resnično nič ne ustavi, pri uresničevanju srčnih želja.

Kako se ti soočas z izzivi? Kaj tebe žene naprej vedno znova in znova? Kakšen je tvoj način izražanja in preobrazbe čutenja? Si upaš iskreno povedati kaj čutiš?

Vidim, koliko pogumna, moči je v tebi! Vidiš to tudi ti?

Čestitam ti, za tvoje zmage.
Na uspešen nov prvi korak.

Objem iz zakulisja,

Milena

Comments are closed.